Geografija

Geografsko leži Slovenija v srednji oziroma jugovzhodni Evropi (odvisno od definicije), na stičišču Alp, Dinarskega gorstva, Panonske nižine in Sredozemlja. Podnebje je mešanica vplivov alpskega, sredozemskega in celinskega podnebja. Polovico njene površine pokrivajo gozdovi. V severozahodnem delu države prevladujejo Alpe z najvišjim vrhom Triglavom (2864 m). V smeri proti morju se razprostira pokrajina Kras. Njen podzemeljski svet skriva najveličastnejše podzemne galerije v Evropi. Postojnska jama in Škocjanske jame, ki so jih izklesale podzemeljske vode, skrivajo lepoto kapnikov. Slednje so tudi na Unescovem seznamu kulturne in naravne dediščine.

Več kot polovico površine, 1.076.474 ha, pokrivajo gozdovi (v Evropi imata več gozdov samo še Finska in Švedska).

V Sloveniji je po naravovarstveni zakonodaji zaščitenega približno 8 % ozemlja. Največje območje zavzema Triglavski narodni park (83.807 ha). Pestra geološka zgradba, razgibanost v reliefu (od morske gladine do 2864 m nadmorske višine) ter dejstvo, da se Slovenija razprostira na štirih biogeografskih območjih, so omogočile bogastvo rastlinskih in živalskih vrst. V Sloveniji uspeva 3000 praprotnic in semenk ter 50.000 različnih živalskih vrst. V smislu biotske raznovrstnosti je Slovenija »vroča točka« Evrope. Številni so tudi živalski in rastlinski endemiti, kjer izstopa favna kraških jam s svetovno znano človeško ribico (slednja je sicer dinarski endemit in ni omejena na slovensko ozemlje).

Največ slovenskega površja sestavljajo kamnine iz časa, mezozoika (apnenec, dolomit) in kenozoika, torej terciarja (lapor, peščenjak, fliš) in kvartarja (prod, pesek, glina, konglomerat). Po načinu nastanka prevladujejo sedimentne kamnine, predvsem apnenec.

Podnebje

Slovenija ima zaradi lege v zmernih geografskih širinah na prehodu Alp v Dinaride in Sredozemlja v Panonsko kotlino izrazito prehodno podnebje, ki je posledica sovplivanja morskih in celinskih zračnih gmot. Na lokalne podnebne razmere ima precejšen vpliv tudi velika reliefna pestrost in višinska razčlenjenost površja. Na slovenskem ozemlju prihaja do stika in prepletanja gorskega (alpskega), sredozemskega in celinskega podnebja. Za vse tri podnebne tipe je značilna netipičnost, če jih primerjamo s pravim gorskim, sredozemskim ali celinskim podnebjem, s prepletanjem njihovih glavnih značilnosti, zato jim pogosto dodajamo predpono »sub« (submediteransko, subkontinentalno, submontansko podnebje) ali jih označujemo za »zmerno« (sredozemsko, gorsko, celinsko). Izrazita prehodnost podnebnih tipov otežuje podnebno členitev in določanje meja med tipi in podtipi podnebij, pa tudi poimenovanje. Na splošno se z oddaljevanjem od Alp in Visokih dinarskih planot proti vzhodu in severovzhodu Slovenije krepijo celinske podnebne značilnosti, proti jugu in jugozahodu sredozemske, z naraščanjem nadmorske višine v Alpah in Visokih dinarskih planotah pa značilnosti gorskega podnebja.

Južno in jugozahodno od alpsko-dinarske pregrade se zaradi reliefne odprtosti proti Jadranskemu morju in Sredozemlju pojavlja zmerno sredozemsko podnebje. Tu je največ dni s soncem v Sloveniji (2.100–2.400 ur na leto) ter največ jasnih in najmanj oblačnih dni. Povprečna temperatura najhladnejšega meseca je nad 0 °C, najtoplejšega pa več kot 20 °C. Zaradi vpliva morja so v primerjavi z notranjostjo višje predvsem jesenske in zimske temperature. Padavin je od 1.000 mm ob obali do 1.700 mm v notranjosti. Največ jih običajno pade novembra ali oktobra, sekundarni višek je na prehodu pomladi v poletje (maj, junij), julija in avgusta je običajno suša. Nižje ležeči predeli ob Tržaškem zalivu imajo povprečne januarske temperature nad 4 °C in julijske nad 22 °C (obalni podtip zmerno sredozemskega podnebja, tudi podnebje oljke). Zaledni podtip ima nekoliko nižje temperature in več padavin. Vsi podatki so za obdobje 1971-2000.

Zmerno celinsko vlažno podnebje je značilno za večji del Slovenije. Zaradi prepletanja celinskih podnebnih značilnosti z gorskimi in sredozemskimi ter stopnjevanja celinskosti od Alp in Visokih dinarskih planot proti vzhodu in severovzhodu ločimo tri podtipe zmerno celinskega podnebja. Za zmerno celinsko podnebje zahodne in južne Slovenije je, zaradi lege v predalpskem hribovju in na območju dinarske pregrade (zato tudi predgorsko ali predalpsko podnebje), značilna velika količina padavin (1300–2500 mm padavin na leto, 1971-2000) z viškom padavin jeseni. Zmerno celinsko podnebje osrednje Slovenije ima omiljen celinski padavinski režim z viškom padavin poleti in povprečno letno količino padavin 1000-1300 mm. Zmerno celinsko podnebje vzhodne Slovenije imata gričevnat in nižinski svet na vzhodu ter severovzhodu države, ki sta odprta proti Panonski kotlini. Temperaturni in padavinski režim sta najbolj celinska v Sloveniji. Nižine se poleti zelo segrejejo, pozimi pa ohladijo. Spomladanske temperature so na ravni jesenskih ali celo nekoliko višje. Za slovenske razmere imajo te pokrajine malo padavin – od 800 do 1.000 mm letno (1971-2000), saj jih zaradi lege na zavetrni strani alpsko-dinarske pregrade dosežejo že precej izsušene zračne gmote. Kljub poletnemu padavinskemu višku so poletja v vzhodni in severovzhodni Sloveniji zaradi sorazmerno nizke količine padavin in visokih temperatur na robu sušnosti.

Za gorsko podnebje, ki ga imajo Alpske pokrajine s Pohorjem in najvišji predeli Visokih dinarskih planot, je značilno, da je povprečna temperatura najhladnejšega meseca manj kot –3 °C in najtoplejšega do zgornje gozdne meje več kot 10 °C. Gorsko podnebje v Sloveniji bi lahko označili tudi za zmerno gorsko (submontansko), saj je gorski svet manj masiven in nižji kot npr. v osrednjih Alpah, zato se ne uveljavljajo vsi višinski podnebno-vegetacijski pasovi značilni za Alpe. Manjka predvsem pravi snežni (nivalni) pas. Zgornja gozdna meja je ločnica podnebja višjega in nižjega gorskega sveta. Podnebje nižjega gorskega sveta imajo tudi nekatere gorske doline, kotline in visoko ležeče kraške kotanje, kjer so julijske temperature na ravni drugih v celinski Sloveniji, januarske pa so predvsem zaradi močnih temperaturnih obratov pod –3 °C. Za gorsko podnebje, zlasti v zahodnem delu Slovenije, je značilna najmanjša osončenost v Sloveniji (1600-1900 ur s soncem letno). Zaradi razvoja konvektivne oblačnosti so slabo osončena poletja, nasprotno pa imajo gorski vrhovi zelo sončne zime. Izstopata velika namočenost (od 1.700 do več kot 3.200 mm padavin letno; 1971-2000), ki se zmanjšuje proti vzhodu, in zmerno sredozemski padavinski režim, ki v smeri Pohorja prehaja v zmerno celinskega.